Biološke varnostne omare so eden od primarnih varnostnih ukrepov v katerem koli laboratoriju, ki ima opravka z mikrobi in povzročitelji okužb. Ta varna, prezračevana ohišja zagotavljajo, da so laboratorijski delavci pri ravnanju s potencialno nevarnimi onesnaževalci varni in izolirani pred hlapi in širjenjem nevarnih delcev.

Da bi ohranili potrebno raven zaščite, je treba biološke varnostne omare redno testirati in certificirati ter so predmet standarda NSF/ANSI 49. Kako pogosto je treba certificirati omare za biološko varnost? V normalnih okoliščinah vsaj vsakih 12 mesecev. To bi moralo upoštevati osnovno količino "obrabe" in ravnanja, ki se pojavi v enem letu uporabe omare. Za nekatere scenarije je potrebno polletno (dvakrat letno) testiranje.

Obstaja pa več drugih okoliščin, v katerih je treba preskusiti tudi omare. Kdaj je treba v vmesnem času certificirati biološke varnostne omare? Na splošno jih je treba preizkusiti po vsakem dogodku, ki bi lahko vplival na stanje ali delovanje opreme: večje vzdrževanje, nesreče, zamenjava filtrov HEPA, premestitev opreme ali objektov in na primer po obdobjih daljše zaustavitve.

Fina meglica kapljic kalijevega jodida, ki jo proizvaja vrteči se disk, se uporablja kot izzivalni aerosol za merjenje zadrževanja biološko varnostne omare. Zbiralniki odložijo vse delce kalijevega jodida, ki so v vzorčenem zraku, na filtrske membrane. Ob koncu obdobja vzorčenja se filtrske membrane postavijo v raztopino paladijevega klorida, pri čemer se kalijev jodid "razvije" v jasno vidne in zlahka prepoznavne sive/rjave pike.

V skladu z EN 12469:2000 Apf (zaščitni faktor omare) mora biti nižji od 100.000 za vsak zbiralnik ali pa na membrani filtra diska KI po razvijanju v paladijevem kloridu ne sme biti več kot 62 rjavih pik.

Preskušanje in certificiranje kabineta za biološko varnost vključuje več preskusov, nekateri so obvezni in nekateri neobvezni, odvisno od namenov testiranja in standardov, ki morajo biti izpolnjeni.

Zahtevani certifikacijski testi običajno vključujejo:

1, Meritve hitrosti dotoka: meri pretok vsesanega zraka na sprednji strani enote, da zagotovi, da biološko nevarni materiali ne uidejo iz omare, kjer bi predstavljali tveganje za upravljavca ali okolje laboratorija in objekta.

2, Meritve hitrosti padajočega toka: Zagotavlja, da pretok zraka v delovnem območju omare deluje, kot je predvideno, in ne navzkrižno kontaminira delovnega območja v omari.

3, testiranje celovitosti filtra HEPA: preveri celovitost filtra HEPA z odkrivanjem morebitnih puščanj, napak ali puščanja obvoda.

4, Testiranje vzorca dima: uporablja vidni medij za opazovanje in preverjanje pravilne smeri zračnega toka in zadrževanja.

5, Testiranje namestitve na mestu: Zagotavlja, da so enote pravilno nameščene v objektu v skladu s standardoma NSF in OSHA.

6, Kalibracija alarma: potrjuje, da so alarmi za pretok zraka pravilno nastavljeni za označevanje morebitnih nevarnih pogojev.

1, štetje neživih delcev - za namen klasifikacije prostora po ISO, običajno, ko gre za varnost pacientov

2, testiranje UV-svetlobe - za zagotavljanje izhodne moči svetlobe µW/cm² za izračun ustreznega časa izpostavljenosti na podlagi obstoječih onesnaževalcev. Zahteva OSHA, kadar se za dekontaminacijo uporablja UV svetloba.

3, Testiranje električne varnosti - za obravnavo možnih težav z električno varnostjo na enotah, ki niso na seznamu UL

4, testiranje fluorescenčne svetlobe, testiranje vibracij ali testiranje zvoka – preskusi udobja in varnosti delavcev, ki lahko pokažejo, ali so morda potrebni dodatni varnostni protokoli ali popravila.